Kot ptica v vetru. Izgubljena, zasanjana…

Ker imam čist preveč časa, bom.. Nekaj napocala

Leto je spet naokoli, skor da ne morm vrjet. Še lani se spomnim, kolk sem se namučla polek onega che guevara zvezčiča, v katerega sem vse zapisovala sproti. Čez celo leto.. Da bi spet nardila pregled? Pa dajmo, sj tak mam preveč časa

Januar - Vstop v novo leto sem preživela z istimi ljudmi, kot sem ga preživela leto nazaj. Lani.
Ko listam, vidim da sem čist ogromno počela z šolo. Kar dalo se mi je. Torej pomeni, da sem v novo leto zakorakala polna elana Hihi Sami neki sončki se pojavljajo, kar neka rožica, sonček sem.. Ulala, pa vidim da smo dost tut špricale Piše: Kava z Natalijo, Rebeko, Barbaro, Majo, Karino,..  Na veliko sem delala za maturo (hihi), in pomagala naši “Josipi” na šoli

Februar - Neke čage so se odvijale na vikendu, pust je bil totalno nor, intenzivno druženje z Rebeko, spet pomagala v šoli za informativne, nekje postavljala dekoracijo (huh, sem bla kr pridna v šoli ja ), na novo odprtje Vije, pa čist preveč prešpricanih dnevov po parkecu (je blo toplo takrat že, a?)

Marec - Začne se omenjati on. In njegovi obiski v bolnici. Začetek nekaj lepega. Kao lepega. Ampak jaz sem takrat letela. Pisanje poskusne mature, in čist totalno nori devi v šoli. Spet. Se je vidlo, da smo babe ble skupaj zadnjo leto, in da se je naš čas čisto iztekal. Elitno skupino Aranžerk, je profesorica popeljala v Celje na poročni sejem.. Spet smo okraševale in ustvarjale Organizirala vija srečanje.. Ko nas je blo tolk dosti ja Spet on in ko se mi je vidlo, da sem čist srečna. Vse je barvasto, vse je tak lepo napisano. “Moji dnevi so začeli dobivati mavrično podobo”.. MHM.. Maturantski ples, ki smo ga praznovale na vikendu, v trenerkah, sošolke,.. Tolk, tolk!

April - Čist zaljubljena vanj, in čist lepo mi je blo. Tolk sm manjkala v šoli, da sploh ne vem če sem skupaj spacala 10 dni v aprilu, da sem bla v šoli :)  Čage, pikniki spet na vikendu.. Začetek druženja z nekom, ki sem ga spoznala že par let nazaj, ampak nisma bila do zdaj tolk v stikih..

Maj - Prvomajski piknik, čist nor! Tolk ljudi, tolk čaga, nadaljevanje pri meni doma, in spet noro Spet je on zmes. Ko sem hodila k njemu na obiske.. In začetek tistega, kar več ni bilo lepo. Lampijončki s sošolkami.. In čist zaposlena v šoli s predajo ključa in špricanjem Hihih.. maturantska parada in eni iz med zadnjih dni z našimi babami! Začetek počitnic in začetek vsega norega, kar se je dogajalo med poletjem Tiste direktne kavice v lokal ob 9h zjutraj so ble to ja

Junij - Začetek poletja, nove družbe, norih dni, sonca, smeha in veselja. Spet čage na vikendu (bemtiš, a na vikendu so se čage kr čez celo leto dogajale?), mačkaste nedelje, in morje spet Čistnori mesec, preživet z zlo dobro družbo! Popravni? Kaj je to? Nisem šla

Julij - Nadaljevanje norega poletja, čage na vikendu še naprej, tut sredi tedna, nevšečnosti z enimi pubeci in policijo, in.. Moj rojstni dan Dnevi so minevali na kavicah v lokalčku ali v šoderjami, kjer sem nas je zbrala cela klapa (beri 15 komadov) in čist noro druženje, nočno odganjanje komarjev z dimov in.. Tolk norih trenutkov. Prometna nesreča s sestrično in prvič, da sem se pelala z rešilnim z lučkami in vklopljeno sireno

Avgust - Začetek grizenja nohtov zarad mojih popravnih in mature. Poletje, itak. Doganjanje še naprej, le da smo se občasno preselili še k komu domov ali pa v uto mal več učenja za popravne in čist mal za maturo, in uspešno slavnjenje, ko sem popravne naredla Matura, kar je pomenilo mal manj lutanja, in tolk sreče na maturi, da brezveze Čakanje na rezultate in grizenje nohtov..

September - Uspešno nardila maturo, kar pomeni, da sem uradno postala Aranžerski tehnik (mal pa se je izplačalo,a), spet lutanje, ker poletja še zmer ni konec,… Am.. v bistvu ne vem kaj se je dogajalo, na kak način, in to Ampak ziher se je Spet on. In tiste krokodilje solze.

Oktober - A vas moti, če tukaj ne napišem nič, ker mam luknje v spominu? Menda pa da tista razočaranja nad njim, obupovanje in to..

November - Mal stare družbe, mal novih ljudi. Začetek spoznavanja z nekom čist novim, noro dobrim človekom, in začetek mrzlega, kar mi sploh ni všeč..
December - Slaba volja, ki se je nakopičla čez leto, se je stresla ven, nad nekom, ki niti tega ni tolk bil vreden, in.. Začetek zavedanja, da sem resnično med ljudmi, ki me imajo radi.. Čist super odnosi doma, in tista vprašanja v meni, kaj je prav in kar ne Občutek, da je vse lahko lepo, če znaš lepo naredit, in.. Total na izy, ker je tak prav

Evo, zdaj prišla domov. In ne morem vrjet. Najprej praznovanje rojstnega dneva od mojga kolega, nakakr sem napoti domov srečala mojga brata, in potem čist tak nenadoma še povabilo na drug rojstni dan. Od bruderove klape. Čist simpl folk. In med njimi tudi tist, za katerim sem dobro leto nazaj trepetala, ali bo z njim vse okej ali ne. Sej sem povedala, da je to bila srečna zgodba in vse. Ampak danes me je tako “fascinralo”, da.. Ne, saj ne morem vrjet. Isti je. In tolk sem srečna zanj.
Iskrice še zmer svetijo v očkah, njegova ženska je čist čudovita, in kar je važno, da je on še zmeraj on. In ko pogledam njo in njega. Sta srečna. Da on živi, in da je to kar je. Kar si zasluži - življenje.

On pa.. Sej nimam besed. Ist je. Tako kot pred nesrečo, tako še zdaj. Mogoče ga kaj tu pa tam zmede, ampam. Hm.. Tomi je še zmeraj tastari Tomi. Čist!!

In jaz sem tolk vesela zanj! *blush*

Kolk sončka sije! Vsak dan. Zame! In jaz ponovno diham na polno. Moje živeljenje je spet to, kar je bilo. Spet sem tista pozitivna, sončkasta.  ja no.. Pa sj vem, da sem to pisala že Ampak.. Morem, da povem še enkrat. Pravijo, da se včasih rada ponavljam. Pa kaj To sem jaz

On? Ah, klinc pa še on. Prebolela sem ga. Ponosna na sebe. In ne, nisem ga prebolela v dvoje. Nisem iskala njega v drugih. Prebolela sem ga sama. Zdaj lahko z dvignjeno glavo grem mimo njega in se mu nasmejem. ga pozdravim. Če ga slućajno kje srečam, seveda.
Ne ganejo me njegovi stavki na msnju, niti njegovi maili. Pa kaj? Saj tud njega niso moje solze. Takrat. Dala sem mu vedet, da … Ali sprejme moje prijateljstvo, ali ga ne, in pozabima na vse kar je bilo med nama. In pozabima na to, da sma se kdaj sploh spoznala. Ampak.. Zgleda, da še zmeraj misli, da bom še kdaj z njim, da bom še kdaj njegova. Pa ne. Moti se. Ne pomeni mi več nič. In ne, ni to tisto prazno mlatenje slame. Češ, prepričevanje same sebe, da sem ga pozabila. Res sem ga. Po parih minutah tipkanja z njim, sem se vprašala. Pa res želim ob sebi nekoga, ki bo potreboval stalen nadzor? Res potrebujem nekoga, za katerega me bo zmeraj strah, da se bo vrnil na stara pota? Ne, ne nočem tega!

In.. Te dni mi je dogajalo na polno. Tipkanje z nekom novim, tipkanje do poznih jutranjih ur, in.. Obojestransko veselje in pričakovanje na tist klinčev ponedeljek, da se končno spoznama. Čist sončkasto! In zlo lepo preživet del dneva z njim, tolik smeha, tolik veselja. Jap, točno to sem rabla!

Kot ujeta sem v ta njegov pogled.. Brez besed..

Mimogrede, Matej, sonček.. Če se boš kaj ustavil tukaj.. Končno po nevem kolkem času tipkanja, nam je uspelo na pijačo! Tolk sem bla vesela, tolk sem se veselila da spoznam tebe in Anjo. In končno mi je uspelo! *še večkrat bi šla z vama na kavico al pa čajčka* Fajn sta!

In.. sonček je!

Življenje se ne meri po tem, koliko vdihov naredimo…

Temveč po trenutkih, ki nam jemljejo dih..

Spet je vse drugače. Nova družba, novi ljudje. Najboljši ljudje. Nanj sploh ne pomislim več, no.. Skoraj da ne. Včasih čist v podzavesti.. Ampak to se mora In.. Tolik je trenutkov, ki mi jemljejo dih, tolik je sonca v mojem življenju.. Skoraj sem spet tista taprava Ina Sončkasta…

In po dolgem času, sem spet namerno kliknila na blogos. Obiskala par ljudi, pustila kakšno packo in .. ob enem razmilila, kaj naj napišem v blogu. Objavi.

Nimam besed. Sploh se nič ne dogaja okoli mene. Njega sem prebolela. Do tolikšne meje, da mi je vseeno za njegova sporočila, njegove maile. Hja, res je, da čas celi rane. In.. Zmeraj je tako, da v življenju moramo srečati par ljudi, ki enostavno niso to, za kar se izdajajo. Moramo srečati zaradi tega, da … Lahko v nadaljnem življenju imamo radi tiste taprave ljudi in .. Da imamo še bolj močno kožo

In meni je lepo. Srečna sem zase, srečna za prijatelje. Po moji sobi že kak teden, dva odmeva Kreslin in Neisha. Sploh ju ne skinem iz moje playliste. Moje življenje se spet normalizira, in spet.. Se lahko zjutraj zbudim in izbiram kakšne volje bom In meni je lepo Lepo, ker.. V moji podzavesti ni več on, ker mi je zanj skoraj da že vseeno in ker.. Sije sonce, tudi če ga ni. In dan zna bit lepši. Spet!

te dni, oziroma ta vikend smo ga žurali na veliko. 2 rojstna dneva, 3 dni najboljših ljudi in.. 3 dni neprestanega smeha in.. Fak no Čist sem neprespana, čist sem ustrujena .. Ampak meni je lepo! Vsako jutro sem čist po tiho stopila okoli 6h zjutraj skozi vrata. In.. vsako jutro sem se srečala ali z mamo ali z atejom In tisti začudeni pogledi, in.. Nič ni to
Ampak moj ata je faca Zjutraj se srečama na hodniku, jaz se sezuvam, še zmeraj v rožicah.. In on meni..  Kam pa te ti greš tak zgodaj? In samo nasmeh, .. Ata, jaz sem komaj prišla

In zdaj.. Grem pogledat, če je zunaj mogoče kaj bolj topleje, kot pa pred parimi urami

Ej .. Pa vsi nasmeh na obraz!

Ne morem verjet. Res.
Njegovo sporočilo in ob tem solze. Po tem ko sem že skor pozabila nanj, me je moral spet spomnit. Spet je tista bolečina in spet je tisti občutek, ki boli.
Nemo sem gledala v telefon, v njegovo sporočilo in .. Preprosto nisem mela besed, s katerimi bi mu odpisala. Napisala sem sporočilo, ga nato spet zbrisala.

Še zmeraj je v mojem srcu, še zmeraj ga imam rada, in še zmeraj bi šla nazaj k njemu. Ko bi le lahko. In on dobro ve, da ga mam preveč rada. Da se želim par stvari pogovorit z njim. Da mi je vse na svetu.  Da sem bila takrat v njegovem objemu najbolj srečna. Da sem letela. Ob njem.
In pol njegov klic. In tišina in solze v očeh. Nisem želela, da ve, da mi je še vseeno hudo, čeprav sem mu nešteto krat čisto po tiho povedala, da mi je še zmeraj vse, in da bi zanj še zmeraj naredila najbolj nore stvari. Pa nočem. Ker ma punco in ker mu želim vse najboljše v življenju. Mogoče si zasluži.
Ne morem opisati tistih občutkov, ko sem po tolikšnem času slišala njegov glas. Tresla sem se. Še vedno se. In.. Spet je v mojem srcu, mislih.
Ne vem kaj naj. Sploh ne vem več kaj naj naredim. Tolk ga mam rada, tolk mi pomeni, tolk je moje vse, da.. Preprosto ne morem, da ne bi zarad njega potočla solze. In zdaj jočem. Spet. Ker se ne znam obvladat in ker ne vem kaj naj si mislim.
Ko sam dobro ve, da sem naredila zanj vse, da sem zanj dala vse. Vse kar sem imela. Pa sem mu danes tud to povedala. Pa čeprav z solzami na licu in strtim srcem.
In želim ga videt še enkrat. Da mu vrnem tisto pismo, ki je bilo očitno napisano z lažjo. In mogoče je do danes mislil, da mi je zanj vseeno.
Nekoč samo želim, da ve to, da mi je še dolgo za tem pomenil največ na svetu. Pa čeprav nisem njegovega glasa slišala skoraj 3 mesece..

Tisto kar se mi je opravičo, da mi je strl srce..  Sej nimam besed. Če bi me mel tak rad, kot je govoril, bi.. Bil z mano, bi mu še dalje stala ob strani in bi še dalje bil moje vse. Sej ne rečem, da zdaj ni. Ampak..
Hudo mi je. Porušil je tisto, kar sem gradila, da bi ga dala na stranski tir, da bi ga poskusila pozabiti. Pa ne gre.
Včasih si želim, da ga ne bi spoznala. Da se ne bi nikoli zaljubila vanj, da mi ne bi nikoli nič pomenil. Da bi se lahko zdaj nasmehnila in.. Šla dalje. Pa ne morem. Zaradi njega in zaradi tistega, kar sem mislila, da je med nama. Da je med nama iskreno. Pa sem se zmotila..

In kot sem napisala. Hočem še mu enkrat pogledat v oči, hočem, da tud on mene pogleda v oči, in hočem da mi reče, da me noče videt, da preprosto sploh noče met stika z mano. Hočem, da še enkrat pred mano prebere tisto pismo, ki mi ga je napisal.. In potem ga bom vrgla proč. Njega in vse spomnine.

Pol bo mi mogoče lažje.

Ne morem si pomagat, če ga mam še zmeraj rada, če mi je še zmeraj vse.

Tale pesem pa mi je tolk všeč.. Sploh ne morem mimo nje, da je ne bi na moji playlisti kliknila. Tak življenjska mi je, tolk resnice je v njej..

Daleč vstran od oči,
kot da se zgodilo ni,
kot da nisem bil jaz tebi vse
in vse meni ti..

Daleč vstran od srca,
kot da te ne prepozna,
kot da midva nisva dihala
le en za drugega…

Še so misli nanj…

Včeraj sem si po dolgem času pospravla sobo. Tak tisto na hitro.. Sej vsi vemo, kak to gre.. :)  Našla sem moj izgubljeni Che Guevara koledarček, v obliki zvezka. Ta zvezek je šel z mano vsepovsod. Do.. Neke točke. Potem sem ga začela puščat doma.

Vanj sem zapisovala vse tiste male stvari, ki so mi dost pomenile. In mi še zdaj. Pač.. takšna sm.. Prelistala sem ga.. Vanj sem občasno dala kakšno sliko, ki sem jo našla kje v časopisu, zapisani so tisti iskrivi dogodki vsakega dne, in.. Navsezadnje je skoraj moja zasebnost, v katero so imeli pogled moji prijatelji.

Obračam liste in berem. “Moji dnevi so začeli dobivat mavrično podobo.. RUMENO.. ” Piše. Tolk je stvari, ki so mi v tem letu pomenile, tolk je tistih trenutkov sreče. In obrnem zadnji list. Rumena kuverta. Malce prebrskam. In kaj najdem? Pismo. Njegovo.  Z solznimi očmi in tresočimi rokami sem ga prebrala. Takrat je pravil, da mu pomenim vse, da me ljubi. Da želi z menoj bit za zmeraj. Da sem enostavno njegovo vse.
Tako lepo je napisal, da sem vrjela, da živim v pravljici, da sem vrjela, da me ljubi. In to sem mu takrat vračala.
Ne znam opisati tistega šoka, ko … Eh, pa sej ni pomembno. Rekla sem, da o njem sploh več ne bom pisala. Niti na misel mi ni več prišel.. Zdaj pa spet to pismo, s katerim je moja čustva samo priklical nazaj. In spet bom jih morala potlačit.
Fak, obljubla sem, da več ne bom pisala o njem. Pa ne morem. Vsake toliko me nekaj spomni nanj. Tako kot sedaj to pismo. In razmišljam.. Kaj naj z tem pismom?

Dobil ga bo nazaj. Pa če čez 2 leti. Dobil ga bo. Naj ve, da mi ni bilo lahko!

Torej. Končno dan brez dežja. Prav presedalo mi je tisto, ko kr ni in ni blo sonca.  Smo hteli kam ven, mal na zrak pa smo mogli iskat nek plac, ki ma streho. Pa nee no.. Tega ni treba, ko je zunaj sonce. Torej, dan je bil brez dežja, nismo rabli iskat placov, ki majo nek kos strehe, in.. Ah, pa hvala bogu, da je mali petek

jap, jutri pa vikend. Zdaj komaj razumem, ko so ljudje, ki so bili takrat mojih let, komaj čakali na vikende. Pa nisem tista 60+ letna ženska, ki cele dneve preždi doma (se opravičujem tistim, ki pri svojih 60 letih še upajo naokrog. Svaka čast vam!) … Ampak vikend je le vikend..

Fak no, sem že ven iz bloganja. *glasbo prešalta iz Bob Marleya na komade iz letošnje Love parade* Boljše
Ampak še zmer sem ven iz bloganja.
Kaj je novega? Hum.. Novo službo bom mela. Mogoče. No, skor ziher. Varuška bom.  Sicer vsak dan od pol3h do pol9h popoldan, ampak.. Baje da se mi splača. Tak so vsaj drugi rekli Heh

Somewhere over the rainbow…

..In meni je lepo *blush* 

Bom rekla, da sem packa, pa nisem. Zares dolgo nisem pisala.. Velik krat sem polislila na ta blog. Priznam. To je nekako nekaj mojega. Samo mojega. Tukaj je skrito veliko tistih drobnih trenutkov sreče. In moja preteklost. Zapisana.

Ležala sem že. Spala skor na pol. V mojih mislih je bil on. In najini tisti skupni dnevi. Obdani z soncem. Pa jih ni.. Več.
Nekaj blogov nazaj sem  pisala o popolni sreči. Z njim. Nekdo je napisal, da nama je ob taki ljubezni skoraj usojeno, da najinazveza uspe. kaj bi dala, da bi se tiste besede uresničile. Zares.

Pa ne, želela sem narediti črto. In jo tud bom. Želela sem ponovno nazaj, pa.. Fak no, ko mi je čudn opisovati tiste težke trenutke, ko pa sem prej pisala o popolni sreči z njim. Ampak.. Tisti, ki ste mi sledili po bloganju.. Dajmo pozabit na tiste zapiske. Brisala jih ne bom, ker je to še vedno del mene in.. Nekako želim, da ostanejo ti trenutki, ki so lepi.. Bili lepi.

In od tukaj naprej…  je črta. Začenjam novo poglavje, začenjam živeti svet, brez tistega “cukra” na vrhu. Mogoče pa bo šlo

—————————————————————————————-

Torej Še zmeraj mavrična, obsedena z rumeno, na trenutke preveč glasna, in takšna kot sem bla. Ina Rumena Ina.  *blush*

Hja. O čem pa? Vreme za klinc, sonca sploh ni, in mene ponavadi zebe. Kje sem? Zunaj. Pod milim nebom. Z družbo. Najboljšo. Čvek o tem in onem. In tiste nenadne ideje, češ, gremo na morje kampirat in gremo v Celje na tortico. Tolk mi je fajn, da mi sploh nič ne manjka. Obkrožajo me čudovite osebe, tisto jagodo na vrhu kupa pa dodajo tisti ljudje, ki se čist tak nepričakovano spomnijo name. Od daleč ali manj daleč. Takšni trenutki dajo življenju povsem drugačno ceno in drugačen pogled..
Fak, še zmer mi je lepo, ko dobim kakšen sms od nekoga, ki ga ne slišim, vidim ravno pogosto. Kar toplo mi je pri srcu ah, spet bluzim

Torej.. Kaj bo naslednjič? Ali kdaj bo?

Zaželite mi dobrodošlico Spet