Kot ptica v vetru. Izgubljena, zasanjana…

Ne morem verjet. Res.
Njegovo sporočilo in ob tem solze. Po tem ko sem že skor pozabila nanj, me je moral spet spomnit. Spet je tista bolečina in spet je tisti občutek, ki boli.
Nemo sem gledala v telefon, v njegovo sporočilo in .. Preprosto nisem mela besed, s katerimi bi mu odpisala. Napisala sem sporočilo, ga nato spet zbrisala.

Še zmeraj je v mojem srcu, še zmeraj ga imam rada, in še zmeraj bi šla nazaj k njemu. Ko bi le lahko. In on dobro ve, da ga mam preveč rada. Da se želim par stvari pogovorit z njim. Da mi je vse na svetu.  Da sem bila takrat v njegovem objemu najbolj srečna. Da sem letela. Ob njem.
In pol njegov klic. In tišina in solze v očeh. Nisem želela, da ve, da mi je še vseeno hudo, čeprav sem mu nešteto krat čisto po tiho povedala, da mi je še zmeraj vse, in da bi zanj še zmeraj naredila najbolj nore stvari. Pa nočem. Ker ma punco in ker mu želim vse najboljše v življenju. Mogoče si zasluži.
Ne morem opisati tistih občutkov, ko sem po tolikšnem času slišala njegov glas. Tresla sem se. Še vedno se. In.. Spet je v mojem srcu, mislih.
Ne vem kaj naj. Sploh ne vem več kaj naj naredim. Tolk ga mam rada, tolk mi pomeni, tolk je moje vse, da.. Preprosto ne morem, da ne bi zarad njega potočla solze. In zdaj jočem. Spet. Ker se ne znam obvladat in ker ne vem kaj naj si mislim.
Ko sam dobro ve, da sem naredila zanj vse, da sem zanj dala vse. Vse kar sem imela. Pa sem mu danes tud to povedala. Pa čeprav z solzami na licu in strtim srcem.
In želim ga videt še enkrat. Da mu vrnem tisto pismo, ki je bilo očitno napisano z lažjo. In mogoče je do danes mislil, da mi je zanj vseeno.
Nekoč samo želim, da ve to, da mi je še dolgo za tem pomenil največ na svetu. Pa čeprav nisem njegovega glasa slišala skoraj 3 mesece..

Tisto kar se mi je opravičo, da mi je strl srce..  Sej nimam besed. Če bi me mel tak rad, kot je govoril, bi.. Bil z mano, bi mu še dalje stala ob strani in bi še dalje bil moje vse. Sej ne rečem, da zdaj ni. Ampak..
Hudo mi je. Porušil je tisto, kar sem gradila, da bi ga dala na stranski tir, da bi ga poskusila pozabiti. Pa ne gre.
Včasih si želim, da ga ne bi spoznala. Da se ne bi nikoli zaljubila vanj, da mi ne bi nikoli nič pomenil. Da bi se lahko zdaj nasmehnila in.. Šla dalje. Pa ne morem. Zaradi njega in zaradi tistega, kar sem mislila, da je med nama. Da je med nama iskreno. Pa sem se zmotila..

In kot sem napisala. Hočem še mu enkrat pogledat v oči, hočem, da tud on mene pogleda v oči, in hočem da mi reče, da me noče videt, da preprosto sploh noče met stika z mano. Hočem, da še enkrat pred mano prebere tisto pismo, ki mi ga je napisal.. In potem ga bom vrgla proč. Njega in vse spomnine.

Pol bo mi mogoče lažje.

Ne morem si pomagat, če ga mam še zmeraj rada, če mi je še zmeraj vse.

Tale pesem pa mi je tolk všeč.. Sploh ne morem mimo nje, da je ne bi na moji playlisti kliknila. Tak življenjska mi je, tolk resnice je v njej..

Daleč vstran od oči,
kot da se zgodilo ni,
kot da nisem bil jaz tebi vse
in vse meni ti..

Daleč vstran od srca,
kot da te ne prepozna,
kot da midva nisva dihala
le en za drugega…

Še so misli nanj…

Včeraj sem si po dolgem času pospravla sobo. Tak tisto na hitro.. Sej vsi vemo, kak to gre.. :)  Našla sem moj izgubljeni Che Guevara koledarček, v obliki zvezka. Ta zvezek je šel z mano vsepovsod. Do.. Neke točke. Potem sem ga začela puščat doma.

Vanj sem zapisovala vse tiste male stvari, ki so mi dost pomenile. In mi še zdaj. Pač.. takšna sm.. Prelistala sem ga.. Vanj sem občasno dala kakšno sliko, ki sem jo našla kje v časopisu, zapisani so tisti iskrivi dogodki vsakega dne, in.. Navsezadnje je skoraj moja zasebnost, v katero so imeli pogled moji prijatelji.

Obračam liste in berem. “Moji dnevi so začeli dobivat mavrično podobo.. RUMENO.. ” Piše. Tolk je stvari, ki so mi v tem letu pomenile, tolk je tistih trenutkov sreče. In obrnem zadnji list. Rumena kuverta. Malce prebrskam. In kaj najdem? Pismo. Njegovo.  Z solznimi očmi in tresočimi rokami sem ga prebrala. Takrat je pravil, da mu pomenim vse, da me ljubi. Da želi z menoj bit za zmeraj. Da sem enostavno njegovo vse.
Tako lepo je napisal, da sem vrjela, da živim v pravljici, da sem vrjela, da me ljubi. In to sem mu takrat vračala.
Ne znam opisati tistega šoka, ko … Eh, pa sej ni pomembno. Rekla sem, da o njem sploh več ne bom pisala. Niti na misel mi ni več prišel.. Zdaj pa spet to pismo, s katerim je moja čustva samo priklical nazaj. In spet bom jih morala potlačit.
Fak, obljubla sem, da več ne bom pisala o njem. Pa ne morem. Vsake toliko me nekaj spomni nanj. Tako kot sedaj to pismo. In razmišljam.. Kaj naj z tem pismom?

Dobil ga bo nazaj. Pa če čez 2 leti. Dobil ga bo. Naj ve, da mi ni bilo lahko!

Torej. Končno dan brez dežja. Prav presedalo mi je tisto, ko kr ni in ni blo sonca.  Smo hteli kam ven, mal na zrak pa smo mogli iskat nek plac, ki ma streho. Pa nee no.. Tega ni treba, ko je zunaj sonce. Torej, dan je bil brez dežja, nismo rabli iskat placov, ki majo nek kos strehe, in.. Ah, pa hvala bogu, da je mali petek

jap, jutri pa vikend. Zdaj komaj razumem, ko so ljudje, ki so bili takrat mojih let, komaj čakali na vikende. Pa nisem tista 60+ letna ženska, ki cele dneve preždi doma (se opravičujem tistim, ki pri svojih 60 letih še upajo naokrog. Svaka čast vam!) … Ampak vikend je le vikend..

Fak no, sem že ven iz bloganja. *glasbo prešalta iz Bob Marleya na komade iz letošnje Love parade* Boljše
Ampak še zmer sem ven iz bloganja.
Kaj je novega? Hum.. Novo službo bom mela. Mogoče. No, skor ziher. Varuška bom.  Sicer vsak dan od pol3h do pol9h popoldan, ampak.. Baje da se mi splača. Tak so vsaj drugi rekli Heh

Somewhere over the rainbow…

..In meni je lepo *blush* 

Bom rekla, da sem packa, pa nisem. Zares dolgo nisem pisala.. Velik krat sem polislila na ta blog. Priznam. To je nekako nekaj mojega. Samo mojega. Tukaj je skrito veliko tistih drobnih trenutkov sreče. In moja preteklost. Zapisana.

Ležala sem že. Spala skor na pol. V mojih mislih je bil on. In najini tisti skupni dnevi. Obdani z soncem. Pa jih ni.. Več.
Nekaj blogov nazaj sem  pisala o popolni sreči. Z njim. Nekdo je napisal, da nama je ob taki ljubezni skoraj usojeno, da najinazveza uspe. kaj bi dala, da bi se tiste besede uresničile. Zares.

Pa ne, želela sem narediti črto. In jo tud bom. Želela sem ponovno nazaj, pa.. Fak no, ko mi je čudn opisovati tiste težke trenutke, ko pa sem prej pisala o popolni sreči z njim. Ampak.. Tisti, ki ste mi sledili po bloganju.. Dajmo pozabit na tiste zapiske. Brisala jih ne bom, ker je to še vedno del mene in.. Nekako želim, da ostanejo ti trenutki, ki so lepi.. Bili lepi.

In od tukaj naprej…  je črta. Začenjam novo poglavje, začenjam živeti svet, brez tistega “cukra” na vrhu. Mogoče pa bo šlo

—————————————————————————————-

Torej Še zmeraj mavrična, obsedena z rumeno, na trenutke preveč glasna, in takšna kot sem bla. Ina Rumena Ina.  *blush*

Hja. O čem pa? Vreme za klinc, sonca sploh ni, in mene ponavadi zebe. Kje sem? Zunaj. Pod milim nebom. Z družbo. Najboljšo. Čvek o tem in onem. In tiste nenadne ideje, češ, gremo na morje kampirat in gremo v Celje na tortico. Tolk mi je fajn, da mi sploh nič ne manjka. Obkrožajo me čudovite osebe, tisto jagodo na vrhu kupa pa dodajo tisti ljudje, ki se čist tak nepričakovano spomnijo name. Od daleč ali manj daleč. Takšni trenutki dajo življenju povsem drugačno ceno in drugačen pogled..
Fak, še zmer mi je lepo, ko dobim kakšen sms od nekoga, ki ga ne slišim, vidim ravno pogosto. Kar toplo mi je pri srcu ah, spet bluzim

Torej.. Kaj bo naslednjič? Ali kdaj bo?

Zaželite mi dobrodošlico Spet

Zdaj pa res nisem že dolgo pisala. Nevem. Preprosto zmanjka mi časa. Za vse. Sploh nisem več tolk ob računalniku, da bi mi uspelo napisati par vrstic tukaj, prebrati nekaj dobrih blogov. Ker nekateri še zmeraj to znajo bit

Te dni se tolk dogaja.. Prazniki, počitnice so minili v polnem teku. Zares. Pikniki, dost smeha, in dovolj bedarij. Tistih slabim, najslabših trenutkov.. Ne, niso niti omembe vredni. Nekdo pač ne želi, da se imamo fajn. Ampak .. Se lahko imamo kljub vsemu…
S sestrično vse dni preživljama skupaj. Prej nisem nikoli razumela, kako se lahk nekdo s sestrično tako razume. Ima fajn. Vsak dan je tolk stvari. Novih. Smeha. (ah, tisto da na bencinski črpalki OMW “šmekama” prodajalca, naj nama da nalepke za žoge, če kupima nekaj sladkega, ne.. To ne šteje) Tolk je lepega. Čist na novo zaljubljena. Ko čutim, da je svet lepši, in vem,.. Da mi je tako lepo. Čeprav so neke ovire, prepreke.. Ampak.. Bodimo optimistični. To ta svet drži po konci

Hum, zares se nisem tukaj dolgo javla. Ampak.. Hvala vsem tistim, ki ste brkljali po mojem blogu, in.. Pustili kakšno stopinjo.. Lepo je videt, da .. Še le nisem tolk pozabljena, kot sem mislila

Hum.. Ni me blo. Dolgo. Sploh ne vem zakaj. Pač.. Včasih preprosto nisem imela česar pametnega za napisat. Ali pa se mi je zdelo, da ni pametno. Ne vem. Ti dnevi so vsi tako polni. Njega, sončka, dežja, celo snežink.
Vem, da bo kmalu pomlad. Oziroma morala bi že bit. Spomini so tako daleč. Ko je tak čas cvetelo drevo pred mojim oknom. Ko so zunaj žvrgoleli ptički. Ko so iz zemlje pokukali zvončki. Tak.. Pogrešam vse to.
In pogrešam njega. Njegov poljub, njegov dotik in najine prepletene prste. In sedenje in gledanje preprosto nikamor. Tisti njegov nasmeh. In njegove oči. Njegovo tišino. In njega. In vseeno mi je za tiste ljudi, ki me odvračajo od njega. Pa kaj, če ima težave. Pa kaj?! Če vrjamem v to, da jih lahko skupaj prebrodima, jih tud boma. Pa če boma za to rabila ogromno časa.. Enkrat jih boma. In on se tega zaveda. Ve, da verjamem vanj in ve, da mu bom stala ob strani. Ker si to zasluži.

In spet se ozrem skozi okno. V drevo. Brez belih cvetov. Ne cveti. Sonce ne sije. Ampak bo. Tudi drevo bo zacvetelo in .. Še bodo peli ptički. Verjamem v to!

Moji dnevi več preprosto nisto to, kar so bli. Do zdaj. Toliko je želja, toliko je prošenj. Moje misli sploh več niso to, kar so bile. Ni minute, da ne bi bil v mojih mislih. Ni minute, ko ne bi pomislila, kaj počne. Sonce sploh več ne sije. Težko mi je. In on je eden iz med razlogov, zakaj tolikšen premor na tem blogu. On je tisti, zaradi katerega grem vsak večer prej spat. In on je razlog, da so moji dnevi tako polni. Misli nanj.
Hudo mi je zanj. Rada bi pomagala, pa ne znam. Od sebe odvračam vse tiste ljudi, s katerimi sem nekoč lahko čutila, da bom srečna z njimi. Ne ganejo me sporočila, niti klici. V mojih mislih je on.
In sploh ne vem, kako se počutim. Dobro sem. Recimo. Ampak je v moji podzavesti zmeraj on.
Toliko veselja v očeh, toliko radosti. In ko tisti trenutki pomenijo. Ko pomeni samo tisti stisk roke, tisti nasmeh, pogled.
Ubija me tisto čakanje, in.. Zmeraj tisti občutek, da bo nekaj narobe, da sonce sploh več ne bo sijalo.

Zanj se zmeraj znova zbujam v novo jutro. Poskušam narediti lepšega, svetlejšega, sončnega. Vem, da on to potrebuje. Da mu ni lahko. In vem, da bom za njega zmeraj tukaj, če me bo potreboval, ker vem, da bi on naredil zame isto.

In te dni se je v moji glavi dejansko premaknilo toliko stvari, da sploh ne vem več pri čem sem. Polno zasedeni dnevi, z nasmeškom na obrazu in zmeraj v podzavesti on. In tiste hitre odločitve in pisanje sporočil, da mu pridem na obisk.
Tisti nasmešek, veselje.. tolk pomeni. Preprosto sedenje na klopci, ugotavljanje, da dežuje in sije sonce in iskanje mavrice. In popolna tišina, dokler mavrica ne izgine. Moja roka v njegovi, tišina in misli.
In hočem se naslonit nanj, na njegovo ramo, da mi da vedet, da bo boljše, da le ni tako hudo, in..
Obujanje starih spominov, dogodkov, ljudi. In spet tako v podzavesti - jeza na vse tiste ljudi, ki so mu bili prijatelji do takrat, dokler je bil zunaj. Zdaj pa.. Na obisk mu prihajava samo jaz in njegov brat.
In zdaj ugotavljam, da ti moji dnevi niso bili isti, ko ni bilo njega. Da je manjkal en tisti žarek sonca, da mi je manjkal njegov objem. Da mi je manjkal on.

In ta moj blog zadnje dni zanemarjam. Ker ni časa. Ker je tolk stvari, da zjutraj grem in zvečer pridem in padem v postlo. Danes je izjema. Ni sonca. Dež. Moje misli so pri njem. Tak kot zmeraj do zdaj.

Nedolgo časa nazaj sem prejela klic od nekoga. Ki mi pomeni. Ki ga imam rada. Dolgo nisem vedla kako in kaj. Ampak sem se odločila. Da grem k njemu. Na obisk. Na psihiatrični oddelek.
Veselje, prvi dotik po tako dolgem času in.. On.
Tak kot zmeraj. Kljub temu, da je 23 ur zaprt na zaprtem oddelku in da lahko gre na zrak le takrat, ko kdo pride na obisk. Še zmeraj se zna smejat. Še zmeraj je tak kot je bil. In še zmeraj bi z njim ponovila vse večere ob gledanju zvezd.
Tako zelo poseben.
Vem, da bom večkrat šla k njemu. Vem.
Danes tako čudni občutki, ko sem stopala tja, proti oddelku. Tak občutek tesnobe. Moje misli in vse to, kako se bo vse razpletlo. V očeh tista skorajšnja groza in.. Potem olajšanje, nasmeh. Objem.
Sploh si ne znam predstavljat, da je on tisti človek, s katerim sem noči in noči gledala zvezde. Da je on tisti, ki se je toliko krat zjokal polek mene. Ko sem ga tolažla in ponujala ramo samo njemu. Ko sem ga rotila naj ne dela bedarij. In veliko pomeni, da jih tudi ni.
In toliko krat me zna tako z nasmeškom spomniti, da sem bla takrat jaz edina, ki sem ostala polek njega. Da sem mu brisala solze in da sem ga tolažla. Z tisto iskrico.
Nikoli mi ni bilo nič težko naredit zanj. In ne, tud zdaj mi ni. Z obljubo, da se v kratkem spet kaj oglasim, sma se poslovila. Priznam, da mi je blo težko. Tisti cmok v grlu in solzne oči. In ko vidim, da je tud njemu bilo težko.
Toliko krat sem danes pomislila nanj. Toliko krat se spomnila zvezd. Trenutkov tišine in zvezdnih utrinkov. In iskrenih pogovorov.
In vse to hočem ponovit. Z njim. Edinstveni trenutki, ki ne bodo pozabljeni. Tako čarobni, da jih ni moč opisat z besedo.
In njemu lahko rečem, da je prijatelj. Ker vem, da bi zame ukradel zadnjo zvezdo. In ker vem, da bo spet šel z mano samo gledat zvezde in se smejat norijam.